PIFcamp

“Offline Network Practice” ki ga je zasnoval Aleksander Roidl je programski umetniški projekt in eksperimentalno omrežje, ki raziskuje, kako lahko digitalno kulturo delimo, ohranjamo in doživljamo, ne da bi se zanašali na komercialni internet.

Projekt je sestavljen iz več Raspberry Pi vozlišč z elektronskim zaslonom in lokalnim prostorom za shranjevanje, povezanih s prenosnim usmerjevalnikom ali začasno mrežo. Skupaj tvorijo avtonomno omrežje, ki ga je mogoče uporabljati brez povezave. Vsako vozlišče deluje kot minimalni arhiv: gosti in posreduje delčke digitalnih medijev – netart, digitalne zine, izvršno kodo, zastarelo programsko opremo, izgubljeno dokumentacijo, osebne mape ali kolektivne raziskave.

Tovrstni arhivi niso dostopni na spletu, pojavljajo se na določenih fizičnih lokacijah – v javnih prostorih, na začasnih zbirališčih, v kuhinjah, kopalnicah – nekje kjer morajo biti obiskovalci fizično prisotni, da lahko do njih dostopajo. E-ink zasloni zagotavljajo počasne, tihe in vztrajne vmesnike, ki prikazujejo poetična sporočila, stanje sistema ali namige o tem, kaj je shranjeno znotraj posameznega vozlišča. Omrežje je namerno nestabilno: lahko se razdrobi, izklopi ali občasno ponovno poveže in izmenjuje podatke z drugimi vozlišči.

V projektu si Aleksander postavlja vprašanja:
Kaj ostane, ko se povezava prekine?
Kaj se zgodi, ko postane omrežje minljivo, nepopolno ali tiho?
Kako se povezati s spletnimi stranmi, kodo in digitalnimi sledmi, ki ne potrebujejo interneta za svoj obstoj?

V tem kontekstu spletna stran postane nekaj popolnoma drugega: Ni več neprestanega pretoka informacij v živo, temveč lokalno shranjen digitalni artefakt. Ne predstavlja končnega cilja, ampak datoteko, ki se prenaša iz roke v roko. In ni dinamična, temveč statična, saj je opredeljena s časom zadnje sinhronizacije.

Ta spletna mesta brez povezave se lahko nalagajo počasi, nepopolno ali z namernim trenjem. Vsebujejo lahko “pokvarjene” povezave, manjkajoče slike ali prazna mesta, kjer je bila nekoč povezava. Opozarjajo na alternativne, utelešene načine digitalnega kroženja, ki vključujejo prisotnost, nepopolnost in izginotje..

Aleksandra Roidla

Azucena Sánchez je umetnica iz Ciudad de Méxica, ki trenutno živi in dela v Münchnu. Njeno najnovejše delo Tlalli, pogovori s prstjo vzpostavlja neprekinjen dialog med naravo in človeškim posegom ter raziskuje odnos vrtnarjev do zemlje. Projekt temelji na obiskih različnih samooskrbnih vrtov v mestih, kot so Weimar, Mexico City in Madrid. S pomočjo kromatogramov prsti z vrtov in (eko)poetike nas povabi k razmisleku o tem, kako lahko posamezniki s konkretnimi dejanji prispevamo k spremembam v družbi ter s trajnostnimi praksami spodbujamo pravičnost in enakost.

Tlalli vabi k razmisleku o političnih in ekonomskih razsežnostih kmetijstva, porabe in shranjevanja hrane. Osredotoča se na permakulturo v urbanem okolju ter na ekološko obnovo zapostavljenih zelenih površin.

Na podlagi tega dela želi Azucena raziskati možnost vzpostavitve pogovora z zemljo s pomočjo interaktivnega sistema, v katerem bi zemlja sodelovala kot aktivni sogovorec. Z uporabo senzorjev za merjenje vlažnosti, gibanja ali upornosti bi sistem sprožal besede iz obstoječe (eko)pesmi, ki bi nato »poslušala« njen odziv in se nanj odzvala – nastal bi pogovor, ki bi temeljil na časovni dinamiki zemlje same.

Sistem mora znati aktivno “poslušati in odgovarjati”, da bo interakcija delovala kot resničen pogovor v živo, kar bi delo spremenilo v performans med človekom in zemljo. Azucena želi na PIFcampu sodelovati z umetniki, ki delujejo na področjih zvoka, performansa in tehnologije, da bi razvila dialog v neposredno in živo izkušnjo. Njena želja je eksperimentirati z različnimi načini, kako to izmenjavo narediti bolj poglobljeno – pri tem pa združiti poezijo, tehnologijo in več-kot-človeški svet.

V Posočju so hitre spremembe v tehnologiji, povojno izseljevanje in pritiski s strani cerkvenih ter državnih oblasti postopoma izbrisali kolektivne, starodavne duhovne prakse, znane kot staroverstvo. Kljub temu pa se skozi ostanke in zapise še vedno razkrivajo alternative družbenim strukturam, ki so kljub dolgoletnemu zatiranju uspevale vztrajati. Del njihovega preživetja lahko pripišemo t. i. „zaroti molka“ skrivnostnemu načinu delovanja, ki je znanje prenašal prek simbolike, gospodinjskih predmetov in celo skozi način, kako so bile postavljene hiše in grobovi v vaseh. Kamen je bil temeljni element te duhovne dediščine, saj so spremembe njegove teksture in oblike oblikovale njegovo vlogo v vsakodnevnih ritualih.

V projektu kamenkost Celeste želi raziskati te skrite povezave in vzorce, ki so usmerjali življenje v vaseh in določali ritem vsakdanjih dejanj. S pomočjo ToF senzorja in kovinskega ogrodja bo zajela podrobnosti kamnitih površin in iz njih ustvarila vizualne podobe, ki izhajajo iz teh površinskih sledi. Nastale podobe bo prepletla in z njimi poskušala ustvariti nove zgodbe.

Celeste Sanja

Blaž Pavlica bo na letošnjem PIFcampu nadaljeval z razvojem in izboljšavami baze kode za generiranje ritmov, namenjenih glasbenim live-coding nastopom v okolju SuperCollider. /V preteklem letu je za nastope pripravil serijo funkcij za generiranje ritmov z glasbeno zanimivimi lastnostmi, funkcij za generiranje setov skladnih ritmov in funkcij za lažjo kompozicijo ritmov v živo. Bazo želi nadgradi in dopolni tako da bo lahko generira ritme glede na glasbene parametre enakomernosti in sinkopiranosti. Poleg tega jo bo uredil, dokumentiral in objavil na spletu v obliki, ki bo uporabna tudi drugim uporabnikom SuperColliderja.

Prožna bioelektronika je projekt Marisse Satsia in Jessice Stanley, ki sta na lanskoletnem PIFcampu sodelovali vsaka s svojim projektom, tokrat pa združujeta znanje v skupnem projektu, v katerem bosta raziskovali razsežnosti biomaterialov v povezavi z elektroniko.

Predstavljaj si, da lahko iz materialov, kot so bioplastika, tkanina ali celo kuhinjska folija, izdelaš lastne zvočnike! Si lahko zamisliš elektroniko, ki ni več trda in toga, temveč mehka, prožna in gibljiva na dotik?

Marisa in Jessica bosta tekom PIFcampa delali na projektu, ki združuje mehke biomateriale, kot je na primer bioplastika, s fleksibilno elektroniko in e-tekstilom. Osredotočili se bosta na razvoj prototipov, s katerimi bosta raziskovali prožnost in vibracijske lastnosti teh materialov ter njihovo uporabo pri izdelavi bio-zvočnikov in drugih elektronskih membran oziroma površin z vgrajenimi vezji.

V sklopu eksperimentiranja bosta s pomočjo jedkanja in majhenga prenosnega rezalnika za vinil izdelali vezja, ki jih bosta nato uporabili za izdelavo ojačevalnikov, s pomočjo katerih bosta lahko sestavili prototipe bio-zvočnikov.

Marisa in Jessica se bosta tekom tedna posvetili praktičnemu prototipiranju, preizkušanju različnih kombinacij materialov ter izpopolnjevanju metod izdelave. Ob koncu tedna bosta pripravili delavnico, na kateri bosta predstavili uporabljene pristope in tehnike. Delavnica bo vključevala tudi skupinsko seanso na kateri bosta z udeleženci izmenjali ideje o možnih prihodnjih usmeritvah in uporabah na področju fleksibilne bio-elektronike.

PALM 01 je brezžični krmilnik, občutljiv na gibanje in dotik (Bluetooth, Wi-Fi), namenjen raznoliki uporabi. Primeren je za upravljanje glasbe, vizualij, interaktivnih instalacij, performativnih umetniških del ali drugih digitalnih okolij, kjer je zaželeno intuitivno upravljanje, ki temelji na gibanju.

Zasnovan je tako, da se ga lahko nosi na roki, ne da bi pri tem oviral pri opravilih, kot so tipkanje, igranje na tipkovnico in podobno. Opremljen je z žiroskopom ter 2 do 3 točkami na dotik, ki so ergonomsko prilagojene za lažje doseganje in uporabo.

Dotik posameznih točk sam po sebi sproži pošiljanje podatkov ali pa določa kontekst za interpretacijo gibanja, zaznanega z žiroskopom. V glasbenem kontekstu lahko na primer ob aktivaciji kazalca z osjo X žiroskopa upravljate frekvenčni odrez (cutoff). Z osjo Y pa nadzirate resonanco. Če uporabite sredinec, lahko z gibom v XY ravnini nadzorujete čas zakasnitve in količino povratnih informacij (delay in feedback).

Prikazane fotografije prikazujejo prototip, ki služi kot ergonomski dokaz koncepta. Tiskano vezje in ohišje sta trenutno še v razvoju in bosta izdelana v prihodnjih tednih. Václav bo na PIFcampu vodil delavnico, na kateri bodo udeleženci lahko izdelali svoj PALM 01!

Razvil: Václav Peloušek, @toyotavangelis

Sprehod postane metoda raziskovanja. Skloniti se k mahu, opazovati strukturo listov, slediti vonju v zraku – to so preprosta dejanja, ki omogočajo srečanje z rastlinskim svetom. Kaj se zgodi, ko postanemo pozorni na nežne premike in neizgovorjene zgodbe, ki jih šepetajo listi, korenine in vonj zemlje? Umetniško-raziskovalni projekt Diane Aires vabi k drugačni izkušnji krajine Triglavskega narodnega parka. Projekt bo sestavljen iz performativnih dogodkov, raziskovalnih sprehodov in delavnice naravnega barvanja, s poudarkom na uporabi rastlin, najdenih v okolici.

Projekt raziskuje vidne in nevidne zgodbe življenja lokalnih rastlin, jih spoznava in prepoznava njihove značilnosti. Te interakcije so temelj za razvijanje čutnega in kritičnega razumevanja pokrajine, ki se oblikuje že tisočletja, pri čemer odpira vprašanja o napetostih med »invazivnimi« in »avtohtonimi« vrstami. Na podlagi zbranih materialov, opažanj in eksperimentov bo nastala prostorska postavitev sestavljena iz različnih elementov: naravnih barvil, posušenih rastlin, tekstilnih odtisov, dokumentacije procesa in drugih sledi.

So Kanno ima rad ptice. Med sprehodom vedno prisluhne, kadar zasliši ptičje petje. Že nekaj let namenja več pozornosti njihovim glasovom in z leti se je naučil prepoznavati vrste po njihovem oglašanju. S tem je začel tudi drugače občutiti letne čase – kot da bi se skozi zvoke oglaša narava.

Še posebej so mu pri srcu glasovi majhnih bitij. Tisti, ki oddajajo očarljivo čivkanje, so pogosto zelo težko opazni. Krokarjevo oglašanje sicer ni posebej prijetno in ptico je zlahka opaziti, medtem ko je slavca, ki čudovito poje, precej težje opaziti.

Uživa tudi v oglašanju žab in čričkov – tudi ti so pogosto skriti in jih je težko najti.

Že od nekdaj obstajajo instrumenti, ki posnemajo živalske glasove – danes jih imenujemo ljudska glasbila. Veliko prej, preden so lahko glasbila natančno spreminjala višino tona ali igrala harmonije, so jih uporabljali za sporazumevanje z živalmi ali za izražanje povezanosti z njimi v obredih in praznovanjih.

Zakaj torej živali, katerih zvoki so mu tako pri srcu, sploh oddajajo te zvoke? Japonski raziskovalec Toshitaka Suzuki je v oglašanju japonske siničke odkril jezikovno strukturo – te ptice naj bi se pogovarjale v jasno oblikovani slovnici. Žabji zbori naj bi služili označevanju teritorija, na terenskih posnetkih avstralskih žab, ki jih je ustvaril umetnik Felix Hess, je mogoče slišati dve žabi, ki natančno usklajujeta svoj čas oglašanja, tako da se njuni klici nikoli ne prekrivajo – izjemno fascinantno za poslušanje. Čeprav gre morda za prikaz dominacije, sam to sliši kot eksperimentalno glasbo, ki ustvarja kompleksne ritme.

Povsem naravno je, da se živali odzivajo na posnetke lastnih klicev, če ti le sodijo v njihov slušni razpon; predvajanje je v etologiji nekaj povsem običajnega. A So Kanna zanima nekaj drugega: ali se odzovejo tudi na zvoke, ki so zgolj podobni njihovim? A se sploh kdaj odzovejo na zvoke instrumentov, ki zgolj po človeškem zaznavanju zvenijo podobno njihovim glasovom?

Ni presenetljivo, da se živali odzovejo na posnetke svojih klicev – če so ti v njihovem slušnem razponu. Predvajanje zvokov je običajna praksa v etologiji. A So Kanno zanima nekaj drugega: ali se odzovejo tudi na zvoke instrumentov, ki so njihovim klicem podobni le po človeškem dojemanju? Umetna inteligenca, ki prepoznava ptičje petje, se na primer ni odzvala na piščalko, namenjeno posnemanju ptičjega glasu.

Vprašanja se vrstijo: ali bi živali iz gorskih gozdov reagirale drugače? Kaj je pravzaprav ključno v njihovi zvočni komunikaciji – frekvenca, ritem, zaporedje? Gre za komunikacijo znotraj iste vrste ali tudi med vrstami? Kako na vse to vpliva odnos plenilca in plena? Seveda sam ni ne ptica ne žaba, zato ne more natančno vedeti, kaj ti zvoki pomenijo. Lahko pa si predstavlja. In prav iz teh predstav gradi robote, ki oddajajo zvoke – ne kot imitacije, ampak kot bitja, ki se s pomočjo algoritmov in mehanizmov za hip spremenijo v živali, ki jih navdihujejo.

Na delavnici se bomo skupaj z umetnico Alevtino Senik podali v svet analognega zvoka in piezoelektričnih eksperimentov. Udeleženke in udeleženci bodo na podlagi sheme Ralfa Schreiberja izdelali majhen predojačevalnik na jedkani ploščici. Med procesom bomo spoznali kako deluje in kako ga lahko uporabimo v različne namene. Naučili se bomo (ali osvežili) znanje spajkanja, preizkusili različne kondenzatorje ter poslušali, kako vplivajo na zvok. Super prvi korak v obsežen, včasih tudi “močvirnat” svet analognega zvoka!

Alevtina Senik je medijska umetnica, ki trenutno živi in dela v Bremnu, Nemčija. Njena praksa, ki izhaja iz ozadja humanistike in znanosti, temelji na antropološkem pristopu in se razvija skozi raziskovanje tehnoloških sistemov, DIY pristopov in materialnih eksperimentov – od zvočnih vezij do keramike.

Delavnica izdelave odprtokodne naprave za poslušanje elektromagnetnega spektra se bo zgodila še drugič!

Elektrosluch Mini City je DIY komplet za izdelavo odprtokodne naprave, ki omogoča poslušanje elektromagnetnega spektra. Omogoča odkrivanje zvočnih svetov elektromagnetnih polj, ki nas obdajajo na vsakem koraku. Njegova uporaba je nadvse preprosta – samo priklopite slušalke in že lahko raziskujete. Koncept in elektroniko naprave je razvil Jonáš Gruska.

Komplet je precej enostaven za sestavo, kar predstavlja odlično izhodišče za pridobivanje osnovnih spajkalnih veščin in uvod v branje električnih shem. Skozi delavnico vas bo vodil stari znanec PIFcampa, Bernhard Rasinger. Ne pozabite senoj prinesti slušalk s TRS priključkom.