PIFcamp

Odprta sobota zares pokaže, kaj PIFcamp zares je. Udeleženci dopoldne namenjajo zadnjim dodelavam svojih projektov ali pa pripravljajo kratke govore o tem, zakaj projekt še ni čisto takšen, kot bi moral biti. Veliko tega, kar se tukaj dogaja, se namreč nadaljuje in raste še dolgo po tem, ko se dogodek konča. Mnogi od nas bodo še naprej sledili zajčjim luknjam, v katere smo se podali na kampu. Večina nas ima več kot eno novo stvar, ki jo želimo preizkusiti.

Kljub vsem mogočim motnjam in distrakcijam, ki jih na PIFcampu nikoli ne manjka, je ljudem uspelo ustvariti nekaj zares neverjetnih stvari.

Dan je razdeljen na tri dele/lokacije: dnevni program, BergCamp in PifHain.

Čez dan ljudje postavljajo svoje projekte, nekateri pa pripravijo tudi kratka predavanja o tem, na čem so delali. Toliko je čudovitih projektov, da sem prepričana, da jih bom tukaj opisala le del.

Karolina nas popelje skozi proces delavnic samoobrambe, ki se je zaključil s čudovitimi vezeninami strupenih rastlin, izvezenimi z nitjo, pobarvano prav s temi rastlinami. Na polici je postavljen Avtomat za dim, ki za en evro ponuja majhen oblaček dima, skupaj z računom, na katerem je natisnjena izjava umetnika.

Na drugi strani mize Dasha razstavi zbirko poezije, napisane v slogu Dr. Seussa, ki so jo različni udeleženci spisali na liste različnih velikosti. Na sredini je kvačkani podatkovni center – thneed. Poleg je še ena miza z izdelki, ki so jih udeleženci v parih tkali na napenjalnih statvah pod Zoinim mentorstvom. V kvadratih so vtkane niti iz prevodne volne, povezane z mikrokrmilniki in zvočnikom, tako da lahko tkane vzorce zaigrate kot glasbilo.

Na ogled je tudi prototip cyberdeck iz micelija, Leini SCOBI vzorci z bakrenim trakom, gumbastimi baterijami in LED-diodami pa žarijo. Maša s sveže spajkanimi nohti tapka po vseh površinah, ki jih doseže.

Reka Soča se pojavlja v ogromno projektih.

Freja na ogled postavi prenosnik z vzorci kamenja iz Soče, Aleksander pa pokaže zaslon, na katerem je voda z velikimi zaplatami mahov, ki vibrirajo na dotik. Reka je tako ali drugače zaznamovala vse naše projekte. Libi oddaja radijski signal z zvoki reke, pri tem pa uporablja baterijo, ki jo – ne boste verjeli – reka napaja. In če se greste danes kopat, boste lahko slišali rečne orgle oziroma Soško lajno Tamare in Janija, ki jih poganja tok in s svojim srhljivim oglašanjem privablja pozornost pohodnikov, ki gredo mimo.

Večer prinese premik na šolski igrišče, kjer se začne BergCamp program.

Ob sončnem zahodu uživamo v nastopih Jakoba in Matjaža, Dime in rastline, Fera in Omarja, Bernharda, Toyote Vangelisa, CMAR #1 ter Blaža. Vsak od njih pri nastopu uporablja naprave, ki so nastale tekom tabora. Dima uporablja biodatni senzor, izdelan na Ferovi delavnici, in posnetke, ki so jih zbrali po okolici. Jakob in Matjaž uporabljata štiri kasetofone, ki sta jih na različne načine predelala, z njimi pa snemata in predvajata zvoke iz okolice.

Tisti večer se gostimo in se trudimo porabiti vse ostanke, hkrati pa uživamo v še eni odlični pojedini, ki jo pripravi kuhinjska ekipa. Pozneje zvečer prinesejo še pekač bananinega kruha – popoln prigrizek med nastopi v PifHainu. Kakšno srečo smo imeli, da so za nas kuhali in skrbeli Živa in Matija, Aja, Nina ter Ahac.

PifHain poteka v skladiščni stavbi na Nežinem posestvu, pod strogim nadzorom – za vstop skrbi PIFmladina. Če si na seznamu, na roko dobiš zeleno piko, krožile pa so tudi govorice o VIP vstopu.

Ko luna vzhaja za gorami in njena svetloba pojenja, se začnejo nočni nastopi.

Ena od instalacij zasije med drevesi in skalami na hribu za nami, kjer se čez dan pasejo kokoši in kjer sem si privoščila marsikateri dremež. Na travniku, kjer je nekoč stal Tilen Town, nas svetilnik z nežnimi zvoki vabi bliže. V votlem drevesu utripa rdeča svetloba. PIFcamperji so res mojstri osvetljevanja in izkoriščanja prostora, v katerem ustvarjajo.

V notranjosti nas čakajo nastopi Shu, Moire + Rogerja, Bernharda, Toyote Vangelisa, Omarja + Turbulente, Jakoba in Matjaža, Blaža & Dashe, Ahaca ter Blažena. Za Coralie je to še en trenutek PIFčasa: začnemo skoraj uro pozneje, kot je bilo načrtovano, ker smo bili vsi preveč zaposleni s pogovori, dokončevanjem projektov, jedjo in postavljanjem.

Glasbeni nastopi in živo kodiranje se prelivajo čez stene prostora. Ostri hrup se prepleta s posnetki bakterij, ki migetajo in se zvijajo, sledijo polne, globoke zvočne pokrajine, neverjetna uporaba laserjev, DJ-ji, ki se izmenjujejo med DJ-pultom in plesiščem, ob glasbi, ob kateri preprosto ne moreš stati pri miru. Vsi plešejo in praznujejo. Na toliko načinov je to popoln zaključek tedna.

Zaradi neumne napake pri rezervaciji se na koncu izkaže, da lahko ostanem vso noč, namesto da bi ob dveh zjutraj odšla na letališče. Prav nič mi ni žal, da sem zamudila prvotni let. Takoj ko rezerviram nov let, sem spet nazaj v PifHeinu. Plešem, plešem, dokler se ne morem več premakniti. Ujamem tudi Ahacov nastop, kar je najboljši možni način za zaključek noči. Nekaj ur spim, nato pa se odpravim na letališče.

Če je to moja prva izkušnja s PIFcampom, lahko rečem, da je bila v bistvu vse, kar bi si lahko želela. Odhajam polna energije in idej ter že snujem nove projekte. Počutim se polno in srečno. Ves teden sem preživela obkrožena z ljudmi, ki si preprosto želijo ustvarjati čudne, nenavadne in čudovite stvari. Komaj čakam, da vidim, kaj bodo ustvarili v prihodnje.

Besedilo: Sid Drmay
Fotografije: Katja Goljat

Pride petek in z njim “mandatory hike”. Ta za mnoge hkrati predstavlja strah in trepet in nekaj, česar se veselijo. Nekateri se odpravljajo zelo počasi, saj želijo izkoristiti vsako sekundo, ki jo lahko namenijo svojim projektom. Večina pa se z veseljem odpravi do čudovitega kotička, kjer lahko skočijo z belih skal v ledeno mrzlo, turkizno reko in si za trenutek oddahnejo od vročine. Še posebej težko je za vse, ki so prejšnji večer ostali pokonci pozno v noč na Patch from Scratch in spremljanjali live AV nastope s kodiranjem in glasbo.

Za nekatere je ta pohod prvi trenutek v tem tednu, ko so sploh zapustili kamp. Fšk je bil deležen celo aplavza, ker se nam je pridružil, čeprav je ves čas vztrajal, da svojega kotička ne bo zapustil.

Vsi čutimo pritisk pred Odprto soboto, hkrati pa želimo uživati v teh zadnjih skupnih trenutkih. Danes so pred nami zadnji skupni obroki v takšni obliki – posedamo na ozkih klopeh in na trati.

Kuhinjska ekipa nas je ves čas dobro hranila z najrazličnejšo okusno hrano, od testenin do golaža, za nameček pa smo imeli še poseben večer s hot dogi, ki so bili vsem še posebej pri srcu. Prepričana sem, da bomo prav vsi pogrešali hrano. Bolje rečeno, pogrešali bomo stanje, ko nam o hrani ni bilo potrebno razmišjati – da je preprosto prišla pred nas, vroča in sveža, brez posebnega truda z naše strani.

V zraku je čutiti neverjeten optimizem. Čeprav je dokončanih le malo projektov, zaradi tega ni nihče zares zaskrbljen. Stvari se bodo tako ali drugače sestavile. Nekaj bo nastalo – pa naj bo to tisto, kar so ljudje sprva načrtovali, ali pa nekaj povsem novega.

Ali pa so se ljudje preprosto pustili zavesti na stran in se pridružili razvoju projektov drugih, da bi jih spremenili ali izboljšali.

Sodelovanje je velik del PIFcampa in udeleženci so izjemno pripravljeni deliti svoje znanje. Nekatera od teh sodelovanj bodo segla daleč čez čas PIFcampa in ljudje se bodo srečevali na različnih koncih sveta, da bi skupaj ustvarili neverjetne stvari. Druga bodo minljiva kot posamezna izvedba PIFcampa – zgodila se bodo tukaj in samo tukaj. V tem posebnem okolju, kjer se lahko zgodi karkoli.

Včeraj je Coralie izvedla delavnico o PIFčasu, na kateri so udeleženci razpravljali o tem, kako je minil dan, katere ure so se zdele najdaljše in katere najkrajše, kateri deli dneva so minili prehitro in kateri so se vlekli.

Zdaj čas mineva tako hitro – do Odprte sobote je samo še en dan, hkrati pa se zdi vsaka minuta dolga, ko še naprej iščemo načine, kako se povezovati in skupaj ustvarjati. Cel teden je švignil mimo, merjen v tokovih in LED diodah, obenem pa se zdi, kot da ima ta nenavadni mali prostor neskončno dni.

Na splošno je jasno, da nihče ne obžaluje časa, ki ga je preživel tukaj. Ljudje, dolina, reka in kamp se med seboj sprejemajo odprto in brez zadržkov. Brez večjega obotavljanja najdemo načine, kako premostiti jezikovne ovire, različne osebnosti in kulturne posebnosti.

Ko je veter nenadoma močno zapihal, so ljudje hiteli pritrjevat šotore in pobirat kopalke drug za drugim. Vsi so bili pripravljeni pomagati in poskrbeti, da bomo ostali varni.

Nenavadno bo oditi in izgubiti to malo začasno skupnost, saj udeleženci 12. PIFcampa dobro sledijo letošnji temi. Medtem ko delamo na svojih projektih, med seboj vzpostavljamo tudi svojevrstna vezja povezav in krepimo odnose, ki obstajajo že vseh 11 let PIFcampa, hkrati pa ustvarjamo povsem nova

Besedilo: Sid Drmay.

Avtorice PIFgifov: Dasha Ilina.

Raziskovanje PIFcampa in njegove okolice vas bo pripeljalo do neskončnih odkritij. Ne glede na to, ali se učite od drugih udeležencev ali od samega prostora, PIFcamp ponuja ogromno stvari, ki jih lahko odkrijete.

Neizčrpen seznam stvari, ki jih lahko najdete:

• star filament za 3D-tiskanje,
• osamljene, nenavadne kose elektronike,
• steklenice Club-Mate,
• najdebelejši mah, kar si ga lahko predstavljate,
• otroke, ki se igrajo z mačjim mladičem,
• udeležence, ki se igrajo s svojimi projekti.

Dneve zaznamujejo obroki. Zajtrk je med 8.30 in 9.30, kosilo med 14.00 in 15.00 ter večerja med 19.00 in 20.00. Vmes pa je nešteto priložnosti.

Programska tabla se hitro zapolni z listki in trakovi, na katerih so udeleženci s svojo pisavo zapisali, kaj bodo počeli oziroma izvedli.

Danes je že 4. dan in za nami so:

• delavnica spajkanja,
• nežen uvod v potovanje skozi čas,
• krmilnik Keyboard Monster,
• predavanje o magiji, umetni inteligenci in nadzoru,
• delavnica stiskanja limon,
• delavnica izdelave naprave za zajemanje biodat,
• delavnica pridobivanja energije,
• delavnica o samoobrambi rastlin,
• delavnica o delavnicah, namenjena pripravi delavnic,
• pogovor o tem, kam grejo odpadki,
• skupna izdelava kadilnice iz kartona,
• fokusne skupine o tehnoloških odpovedih,
• vadbe tai chija,
• pogovor v obliki delavnice o podatkovnih centrih, kvačkanju in Dr. Seussu,
• nabiranje bezgovih jagod,
• laserski šov,
• projekcija filma Hackers (1995),
• vsakodnevne VR-izkušnje,
• dva pohoda.

Nekje v vsem tem lahko najdete ljudi, razpršene po prostoru, ki delajo na svojih projektih. Za nekatere je izvedba delavnice oziroma srečanja del njihovega projekta.

Na dogodkih, kot je PIFcamp, se moraš kar navaditi na to, da boš marsikaj zamudil. Preprosto ni mogoče obiskati vsakega srečanja ali biti del vsakega pogovora. Prostor in ljudje se ves čas spreminjajo in premikajo, zato je težko zares ujeti katerikoli element te izkušnje. Podobno kot reka Soča tudi mi vsi tečemo skozi PIFcamp, tu in tam nas nekaj za trenutek upočasni, a na koncu ni ničesar, kar bi lahko ustavilo čas in dneve, ki polzijo mimo.

Ostalo je le še nekaj dni, vendar so mnogi še vedno nekje na sredi svojih projektov. Še naprej sprejemajo vse, kar prinaša vsak dan, pustijo, da se stvari zgodijo, in si dovolijo biti del vsega tega.

PIFcamp je čaroben prostor. Za en teden te objame in zadrži, potem pa ostane s tabo še dolgo po tem. Spremenil bo način, kako pristopaš k svojim projektom, kako razumeš uspeh in neuspeh ter kako se povezuješ z drugimi. Pomembno je, da užiješ vsako sekundo, sicer lahko kaj hitro zamudiš čarobnost.

Fotografije & besedilo: Sid Drmay.

Čeprav zgodbe o PIFcampu poslušam že več let od prijateljev, ki so ga obiskali, je to moj prvi obisk. Vsakič, ko sem poslušala njihove vtise in prigode, se mi je PIFcamp zdel nekaj zelo oddaljenega – zamisel o nečem, kar se je slišalo super, a se mi je zdelo skoraj nemogoče, da bi se tja dejansko odpravila.

Izkazalo se je, da je prihod sem povsem mogoč, potrebna je le malo načrtovanja. Letos sem ena od dveh oseb, ki sta pripotovali iz Severne Amerike, kar je daljša pot kot pri večini tukaj prisotnih. Potovala sem z dvema letaloma in tremi avtobusi, poleg tega pa sem morala še 20 minut hoditi, ker je eden od voznikov vztrajal, da moramo izstopiti na napačni postaji.

Doline reke Soče ni mogoče zares opisati. To območje je tako neverjetno edinstveno in lepo na načine, ki si jih pred prihodom sem sploh nisem mogla predstavljati. Fotografije so lepe, a občutek tega kraja je nekaj zelo posebnega, kar je treba doživeti.

PIF leži med mogočnimi gorami, skozi katere teče čudovita turkizna reka. Glavni prostor je hiša, v kateri ponoči prespi polovica skupine, v njej pa so tudi kuhinja, nekaj kopalnic in nekaj prostorov za shranjevanje zalog. Kratek sprehod vodi do šole, kjer ponoči prespi druga polovica udeležencev.

Podnevi v hiši ni skoraj nikogar, razen če je to nujno potrebno.

Večino časa preživljamo zunaj za mizami, na katerih je postavljenih preveč napajalnikov, in vsi neprestano nekaj popravljajo. Spajkalniki so vedno vroči, začasni wifi se trudi, da bi sledil številu uporabnikov, terenski snemalniki pa so usmerjeni v vsak najmanjši zvok, ki ga je tukaj mogoče slišati.

Pred prihodom v tabor sem prebral o idejah projektov drugih udeležencev in občutil ogromno sindroma prevaranta ter strahu pred neuspehom. Vsi so izjemno dobri v tem, kar počnejo. Vsi imajo specializirano znanje na različnih področjih, ki ga jaz nimam. Vsi so res prekleto kul.

Ko sem na kampu, se počutim zelo srečno, da sem lahko tukaj. Občutek nelagodja in sindrom vsiljivca se v trenutku razblinita, ko se soočiš z dejstvom, da so tukaj pravzaprav vsi samo veliki zanesenjaki za stvari, ki jih imajo radi, in jih želijo deliti z drugimi. Mar ni čudovito biti obkrožen z ljudmi, ki so tako radovedni in zagnani? Kaj je lepšega od tega, da čas preživljaš z ljudmi, ki so tako pripravljeni deliti svoje znanje, se usesti s tabo in ti razložiti, kako se njihove specifične ideje povezujejo in sestavljajo v celoto?

Minila sta dva dneva in vsako sekundo v tem prostoru uživam v polni meri. Veselim se vsega, kar se bom naučil, in sem že zdaj zelo hvaležen za čas, ki sem ga preživel ob poslušanju predavanj, sedenju okoli začasne mize na travniku ob kavi, sodelovanju v delavnicah in celo pri pometanju tal. Lepo je ustvarjati skupaj.

Besedilo: Sid Drmay. Fotografije: Katja Goljat