PIFcamp

Martina M. Yáñez se v svojem raziskovalnem projektu posveča povezavam med umetnostjo, planetarnimi študijami in več-kot-človeškimi dejavniki, ki vplivajo na naše okolje. V ospredju njenega dela je raziskovanje kompleksnih vezi med zvokom, kamninami, časom in spominom.

Osrednje izhodišče njenega projekta je vprašanje o tem, kaj bi pomenilo, če bi bila kamnina ustvarjena umetno, torej ne po naravnih geoloških procesih. Kako bi nas takšna kamnina, ki je po svojem izvoru popolnoma izven konteksta prisilila k ponovnemu razmisleku o zgodovini in naravi sami?

Yáñez bo na PIFcampu skenirala oblike in zvok različnih kamnin iz raznolikih geoloških izvorov in obdobij ter jih združila v na novo interpretiran arhiv prihodnjih geologij, ki bo predstavljal večmedijski arhiv fiktivne sedimentacije s katero nas vabi k ustvarjanju novih pripovedi o našem planetu.

V projektu WEBPIT Vytautas Bikauskas raziskuje ustvarjalne možnosti brezžičnih (WLAN) in prenosnih omrežij, ki delujejo brez povezave na električno omrežje. Najnovejša različica, WEBPIT 3.0, je prenosna naprava z ročnim generatorjem, tiskanim vezjem (PCB) in mikrokontrolerjem, ki ustvarja WLAN in gosti lokalni strežnik. Uporabniki se lahko na strežnik povežejo in berejo HTML poezijo toliko časa, dokler nekdo ročno poganja generator.

Vytautas je opazil, da so uporabniki generator pogosto poškodovali. To ga je (med popravljanjem) spodbudilo k razmisleku o tem, kako pomembno je pri oblikovanju razmišljati o morebitnih okvarah in vzdrževanju. Zato želel izvesti delavnico, na kateri bi izdelovali prototipe kompletov za popravilo in širše razmišljali o pomenu ter nujnosti popravljalskih praks v medijski umetnosti. Prav tako želi opozoriti na včasih zanemarjena vprašanja dostopa do energije in njene porabe, še posebej pri medijskih delih, ki so priključena na omrežje. Na koncu pa namerava nadalje eksperimentirati z interaktivno poezijo, ki je zasnovana za delovanje z minimalnimi viri in jo je mogoče implementirati na mikrokontrolerju ESP32.

Kako se lahko oblikovalci in umetniki smiselno vključujejo v kontekste, ki segajo onkraj človeškega? Kako se izogniti površnim zaključkom in priti do razumevanja odnosov, ki so zakoreninjeni v svojem edinstvenem kontekstu – tako materialnem kot družbenem – ter v medsebojnih vplivih vseh udeleženih aktorjev? Kako uspešno krmariti po kompleksnih prepletih med ljudmi, drugimi živimi bitji, materiali, tehnologijami in drugimi pojavi, ne da bi se izgubili v njihovi zapletenosti?

Tamara Lašič Jurković je interdisciplinarna oblikovalka, raziskovalka in asistentka na ALUO. Deluje na presečišču teorije oblikovanja, regeneracije in posthumanističnih perspektiv. Na PIFcampu bo sodelovala z Lovrom Vehovarjem, biologom, zeliščarjem in diplomiranim permakulturnim načrtovalcem, da bi razvila metodo mapiranja tovrstnih prepletanj. Ta metoda pomaga prepoznati človeške in nečloveške entitete znotraj specifičnega konteksta, analizirati njihove medsebojne odnose in jih vizualizirati. Takšno podrobno mapiranje omogoča odkrivanje izzivov in priložnosti za oblikovalske in umetniške intervencije, ki bi bile lashko s konvencionalnimi metodami oblikovalskih raziskav spregledane.

Tekom PIFcampa bosta Tamara in Lovro raziskovala okolico dogodka, pri čemer se bosta oprla na koncept relacijskosti Artura Escobarja, teorijo akter-mreže (ANT) Bruna Latourja in načela permakulture. Eksperimentirala bosta z različnimi pristopi za preučevanje medsebojnih odnosov onkraj človeškega, kar pa lahko morda pripelje tudi do zanimivih iztočnic za prihodnje projekte!

Stefano Manconi bo na PIFcampu razvijal DIY (naredi-sam) prtotip Meteorite, zasnovan za raziskovanje možnosti omrežij in IoT (Interneta stvari) aplikacij v zvočnih, glasbenih in novomedijskih umetniških praksah.

Prototip temelji na ESP8266 čipu, vsestranskem mikrokrmilnik, ki se uporablja v številnih aplikacijah interneta stvari (IoT), robotiki in drugih področjih. Znan je po svoji majhni velikosti, nizki porabi energije, visoki zmogljivosti in cenovno ugodnem sistemu na čipu (SoC) z vgrajenim WiFi-jem, ki stane približno toliko kot skodelica kave. Programira se ga lahko v uporabniku prijaznem okolju Arduino, kar omogoča hitro učenje in široko dostopnost! V sklopu projekta se bo osredotočil na izboljšanje uporabniškega vmesnika in eksperimentiranje z aplikacijami, ki vključujejo zajemanje okoljskih podatkov prek različnih senzorjev. Rezultati projekta pa bodo kasneje predstavljeni tudi kot del njegove magistrske naloge.

Z urejanjem programske kode, električnih shem in dobre dokumentacije želi Stefano razviti napravo, ki jo bodo lahko umetniki, študenti in ustvarjalci uporabljali pri razvoju svojih projektov.

Foto: Chiara Carredda